Vodotočno jezero

Jezerce sem obiskala v zadnjih izdihljajih oktobra, ko so naravo prekrivali čudoviti rumeni macesni. Na poti od planine Podvežak so me spremljali divje skale, borovci, ki spominjajo na poletje, neskončni razgledi na okoliške hribe ter mogočne gore. Gora Ojstrica je tista, ki se bahavo kaže z vseh strani in daje vedeti, kako smo majhni v resnici.

Zaokrožila sem preko Kocbekovega doma na Korošici, kjer je bila pot na mnogih predelih pokrita s snegom in tudi jezero se je vdalo prihajajoči zimi. Prekrito s tankim in na robu debelejšim ledom je še bolj veličastno.

Na vsak način sem želela ujeti njegovo srčasto obliko, zato sem kot gamska plezala po skalah vse okoli jezera in ga lovila čudovite podobe. To imam najraje … ko se prepustim raziskovalnemu duhu, iščem poti, si upam še višje in doživim jezero z vseh možnih zornih kotov.