Kje ga najdete: ob Dolenjski cesti na Rakovniku
Velikost: neznano
Globina: neznano
Ob teh ribnikih sem spoznala starejšo gospo, s katero sva se družili kakšno urico. Zapisala se je kot res prijeten jezerski spomin.
Iskala sem dva bajerja, ki sem ju našla na zemljevidu, in jo na poti vprašala, kako pridem s kolesom do njiju. Njeno prvo vprašanje je bilo, če sem tega že obiskala prvega, ki se je nahajal morda 100 metrov stran, in me pospremila prav do vode.
“Tukaj je že od nekdaj, ta ribnik”, je odgovorila na moje vprašanje. Tu živi že od leta 1958 in odkar pomni, je ta bajer tukaj. Prav tako druga dva, do katerih sva se sprehodili. Sestopila sem s kolesa in ubrala njen tempo. Počasen, a vztrajen in odločen.
Pripovedovala mi je nekaj zgodb iz svojega življenja. Opazila je moj nahrbtnik in se pohvalila, kako lepega ji je njena mama sešila za v osnovno šolo. Koliko manj so nekdaj potrebovali za veselje in ponos ...
Sprehajali sva se po lepih gozdnih poteh, kjer sva se skrili v prijeten hlad in iskali druga bajerja. Vsak dan hodi tod okoli, sprehajanje ji pomaga. Z mano je šla še dlje, kot gre sicer sama, pri svojih 82 letih, ki jih spretno skrije pod gube.
Nimata imen, je dejala, kar je pritrdil tudi ribič pri drugem bajerju. Jaz sem hitro fotografirala, da me ne bi čakala predolgo, ona pa je čebljala z ribičem. Z njim je nadaljevala pogovor o svojem življenju.
Sicer sem oseba, ki vedno bezljam. Gledam na koledar, načrtujem optimalno logistiko med opravki, a takšnim zgodbam se uspem prepustiti. Čeprav malo težko, sem hodila počasi, se spomnila, da se mi nikamor ne mudi in pokramljala z gospo, ki mi je polepšala dan. Srčno upam, da tudi ona tako misli o meni.