Kje ga najdete: na domači kmetiji v Mihovici
Velikost: neznano
Globina: neznano
Jezero v Mihovici mi bo ostalo v spominu kot eno tistih, ki te poveže z neko višjo energijo.
Ko sem prikolesarila v smer jezera, sem na levi strani najprej zagledala srnjačka. Presenetljivo blizu ceste je čakal in me gledal, dokler nisem prišla preveč blizu. Strumno jo je ucvrl proti gozdu, za njim pa nato še cela druščina.
Še nekaj metrov naprej in zagledala sem vodo. Ustavila sem se, da se naužijem vodnega odkritja. Tudi okoli vode so bile živali, zato sem predvidevala, da je to domače posestvo.
Počasi sem stopala okoli vode, da morda srečam domače in se predstavim. Najprej sem v daljavi zagledala psa, nato pa še gospo. Pomahala sem ji in se ji približala. Z nasmeškom sva si segli v roke, pojasnila sem ji svoj obisk in navdušena je bila nad mojim komplimentom, kako čudovito imajo doma.
Naslednjo uro sva ob kavi klepetali o današnjih časih, vzgoji otrok, (nes)pametnih telefonih in podobnim. Občasno organizira poletne počitnice za otroke, ki jih uči delovnih navad skozi aktivnosti na kmetiji. Čudovito!
Povabila me je tudi na otok sredi jezera, na katerem bivata dva več kot prikupna pasja mladička, ki sta osvojila moje sicer bolj mačje srce. Skakala sta po meni, kot bi me poznala že celo svoje kratko življenje.
Druženje z osebo tako velike duše napolni za dneve naprej in nazaj. Hvala, gospa Katarina, za prijeten klepet, ki mi bo ostal v jezerskem spominu.