Račevsko jezero

Vse okoli ga zarašča gozd in bolj sem krožila s kolesom, bolj sem se oddaljevala od vode. Jezero, ki se je sprva zdelo tako blizu, se mi je kot nalašč umikalo.

V bližini jezera so hiše, zato sem zaklicala proti sedečim na domači terasi, kje se nahaja pot. “Ni je, čez grmovje moraš iti.” sem dobila v odgovor in tako se je dogodivščina pričela.

Kolo sem pripela za drevo in šla v lov za najbolj optimalno pot med drevesi, grmovjem in trnjem. Takoj sem čutila, da bo to prav posebno doživetje. Sprva sem našla mali dostop do pogleda na vodo, toda breg je bil nekaj metrov pod mano. In sem šla naprej … proti desni strani, da najdem klanček do vode. Prikazal se je med trnjavim grmovjem, a me ni ustavilo. Počasi sem si utirala pot, stopala na veje, se plazila pod njimi, s selfie palico umikala pajčevine in pri vsem poskušala biti čim manj pozorna na pajke. Nisem ljubiteljica teh malih srhljivih živali.

Za trenutek sem pomislila, kakšna norost je pravzaprav to plazenje med bolečim trnjem in umazanimi vejami, toda voda kot neizbežen cilj je vsakokrat tako močna motivacija, da se požvižgam nad smešnostjo moje pojavnosti v danem trenutku.

Ko sem se pripazila do vode, je bil občutek neznansko, božansko zmagovalen. Prosti pogled na vodo umiri skeleče ranice od trnjev in pusti za seboj nemiren “ali bom prišla k vodi” strah.

Nekaj fotografij, par videov za story na družbenih medijih ter nazaj pod veje in med grmovje h kolesu. S seboj sem nesla cel kup iglic in malih vejic, ki so se mi ujele v lase, ter posebne doživljaje, za vedno ujete v veje spomina.

500 jezer, lahko rečem, da sem na tretjini svoje jezerske poti. Grem dalje, si z mano?