Lovrenška jezera

Jezerca, kotanje na površini 22 ha, ležijo na površini okoli 16 ha med Planinko in Mulejevim vrhom. Jezerc naštejemo do 22, odvisno od obsega in trajnosti stoječe vode. Niso globoka, najgloblji segajo le do 1,2 m. Hoja po močvirju pa je prepovedana.

Najvišje jezerce leži na 1529, najnižje pa na 1517 nadmorske višine. Ob najvišjem ležečem je postavljen pokrit lesen razgledni stolp, s katerega se odpira lep pogled na zbirko jezerc.

---

Moj obisk Lovrenških jezer si bom zapomnila po zelo luštnh pripetljajih. Je ena tistih, ki opomni na lepoto zgodbe o jezerih.

Jezerca sem obiskala v družbi prijateljev na nedeljski dan, ki je obetal sonce. Zaokrožili smo od Doma pri Pesku do akumulacijskega jezera pri Rogli do makadamske poti do ribnika Jezerc. Nobeden od nas ni izkušen pohodnik: jaz se sicer odlično znajdem na cestah, eden od njiju je mojster ptičje perspektive ali fotografiranja z dronom, medtem ko se drugi kljub svoji mladosti super znajde v editiranju fotografij.

Ob ribniku, ki mu pravijo tudi Jezerska jama, smo skrbno pregledovali ceste in poti na Googlovem zemljevidu, da bi zarisali optimalno pot do Lovrenških jezer. Nebo se je v tem času skrivnostno zavijalo v temnejše barve in opomnilo na prebrano vremrnsko napoved.

Medtem ko smo lovili leseno hiško ob ribniku v najlepše kadre in obenem zrli v zemljevide na telefonu, sem zaslišala avtomobil. Brez pomisleka sem odhitela do makadamske ceste in ustavila vozilo.

Predstavljajte si to sceno: voziš se sredi od znamenitosti oddaljenih cest in se izza ovinka kar naenkrat ob cesti prikaže ženska, ki maha z rokami, da te ustavi. Filmsko.

Ustavila sta se (verjetno) mož in žena, ki sem ju povprašala, kako najhitreje od tu pridemo do barjanskih oken. Usmerila sta nas po poti nazaj do akumulacijskega jezera, nato pa ponudila prevoz po cesti naprej do poti, ki vodi do Lovrenških!

Kako prijazno! Neznansko sta me razveselila, saj sta nam prihranila debelo uro dolgočasnega hoda po cesti. Vsi trije smo se usedli zadaj, v mali avto, ki ni pričakoval tako težkega tovora. Gospa se je pohvalila z najdeno gobo, ves čas pa smo kramljali o jezerih Pohorja. Ko smo prispeli do ovinka, smo strumno nadaljevali pot po gozdni vlaki med čudovitim gozdom. Prisrčna hvala za prevoz!

Dobro označena pot do jezer vodi po gozdu, ki se na nekem delu spremeni v zeleno oazo odeje listkov borovnic in grmovja. Na križišču poti, ki usmerja proti Ribniškem Pohorju ali Lovrenškim jezerom pa je narava pokazala svojo belo stran.

Začelo je namreč rahlo deževati, mil dež pa se je v nekaj minutah spremenil v točo. Nismo se preveč obremenjevali, skrili smo se pod drevo in kakšnih 10 minut vedrili, že skoraj povsem mokri. Vedela sem tudi, da je luč na koncu te poti, beri razgledni stolp s streho. Pregovor po dežju vedno posije sonce pa tudi velja.

Pot smo nadaljevali po dežju in se skupaj z drugimi obiskovalci skrili pod zavetje stolpa. Z vrha smo si ogledovali prikupne lesene brvi med morjem ruševja.

Po pol ure se je nebo razjasnilo in pokazalo čudovito svetlobo, ki je padala na jezerca. Obiskovalci so se razkropili po poteh, mi trije pa smo vneto začeli lov na jezera. Po lesenih brveh smo zaokrožili po očitnih jezerih ter se po vodi in blatnih poteh podali še do skritih.

Našli smo jih 11. Neprehodno ruševje onemogoča dostop še do treh, ki jih je takrat pokazal dron. Ta so moj poseben projekt, ki se ga bom lotila ponovno.

Dež, toča, hoja po blatnih poteh z vodo do gležnjev daje izletu poseben pečat. Takšna jezera, za katera se je treba potruditi, najbolj cenim.

Jurij in Aleš, hvala za družbo na nepozabnem jezerskem doživetju.