Bajer v Gori pri Komendi

Ko sem se ob polju ustavila, da najdem pravo smer k vodi, me je z druge strani presenetil moški, ki se je kar naenkrat prikazal iz grmovja. Priznam, da sem se za hip ustrašila, a me je takoj naslednji trenutek potolažilo dejstvo, da sem s kolesom.

Tretji hip sem se pogumno podala na polje, da najdem pot. Najprej po polju, nato skok čez mali potok na gozdno pot. Ta je postajala vse ožja in nepregledna. Po nekaj ovinkih, blatnih odsekih in gozdnih križiščih sem priklenila kolo ob drevo in šla dalje peš.

Najprej sem poskušala prehoditi trnjavo grmovje, a sem k sreči našla pravo pot do ribnika. Cel čas sem čutila rahlo nelagodje v tem gozdu, tudi potem, ko sem videla tablo za zasebno zemljišče. Ribnik lovsko zelene barve ni nič posebnega, le spomladanske kronce mu dajejo pridih lepote.