Ribnik Prebold

Ko sem se mu približala, sem najprej pogumno s kolesom v rokah prestopila manjši jarek. Po poti naprej me je očarala vrba, ki z vejami žalujkami ustvarja naravno zaveso ob bregu jezera. Igrivo sem nekajkrat odskakljala sem in tja ter prepustila listom na vejah, da me pobožajo po obrazu.

Voda je krasno svetlo smaragdne barve. Ob poti na drugo stran ribnika je zapuščena hiša, ki usmeri na blatno potko. Brneča voda v umetnem zazidanem slapu doda dramatičnost trenutku. Kolo sem parkirala ter se peš odpravila naprej. Na poti sem občudovala jesensko obarvano listje, pazila, da ne pohodim gob in srečala močerada. Ustavila sem se in ga opazovala, kako se plazi po tleh, da se mi umakne. Od daleč sem se čudila lepoti vrb žalujk in jih skušala ujeti v neskončnost. Kakšna krasna energija, ko prisluhneš naravi, se ustaviš in znaš videti. Za vedno bo moj ta ribnik, kot bo moja nežna vrba žalujka.