Ribnik pri kmetiji pri Klenovških

Po zelo slabih ovinkastih navodilih sem šla na drugo stran, kjer me je pot zanesla do neke kmetije. Pasji lajež me je ustavil in pričela sem klicati “Dober dan”, da bi kdo prišel ven in me usmeril. Iz hiše je na prag stopila starejša gospa, vidno presenečena nad tem, da se je na njenem posestvu znašla kolesarka. :D

Pojasnila sem ji, kaj iščem in po nekaj minutah nejasnosti je dejala, da me malo pospremi. Hodila je počasi, a mi je bilo lepo, ko sva skupa hodili po gozdnem klancu, medtem pa mi je pripovedovala, da je po tej poti vsak dan nekdaj hodila v osnovno šolo in da je bilo prejšnji dan tod okoli neurje, ki ga ne pomni. Ko sva prišli do majhnega kanala, čez katerega sem morala skočiti, skupaj s kolesom, se je poslovila. Lep spomin imam.