Cegelnica pri Stražišču

Za Cegelnico mi je povedala dobra prijateljica Sara, sicer geografinja, ki mi je delala družbo pri obisku. Prišla je z avtom in nekoliko za mano, tako da sem se morala znajti z orientacijskimi vprašanji mimoidočih. “A mislite tistega, kjer so žabe?” mi je vrnil z vprašanjem starejši gospod, ki sem ga vprašala za smer. Ammm, bo že res, ja, sem si mislila, ko sem nadaljevala po makadamski poti, polni povoženih žab. Spet ena tistih izkušenj, ko bom pozorno gledala na tla, da kakšne ne pohodim. :D

Ko sem prispela do ribnika, sem kar zasijala od navdušenja! Veliko večje jezerce, kot sem imela v mislih, žabo pa sem videla samo eno. In še ta je bila mrtva, revica. Takoj sem odhitela kar s kolesom okoli raziskovat, ali se da narediti cel krog. To je vedno zabavno, saj rinem s kolesom, dokler mi trma da, verjamem, da bi kdo že prej odnehal. :P Nisem prišla sicer okoli, ker je goščava vse gostejša in Sara mi je kasneje povedala, da je tako pravzaprav namenoma. Da ostane divje. Se strinjam, pustimo divjini svojo divjost. Nikjer ni bilo nobenega, le polne smeti ob klopcah kažejo, da vendar tod zaide še kdo poleg žab in rac.

Jezerce je nastalo kot posledica izkopavanja gline za potrebe nekdanje “cegelnice”, torej izdelovanja opek. Pozimi postreže z zamrznjeno površino za zimske drsališke radosti. Vsekakor bajer, vreden obiska, in zagotovo svojega mesta na zemljevidu. Tudi tistem, kjer označujemo svoj bucket list.