Ribnika v Malem Hudem

Ko sem se peljala proti vodi, nisem pričakovala, da me bo tam ustavila električna ograja in celi šopi visokih kopriv. Ustavila sem se, hodila naokoli, kje bi našla pot mimo ograje, se zapeljala še naprej po cesti, a zaman. Nikjer ni bilo druge možnosti priti do vode, kakor preko ograje.

Najprej nisem vedela, kako naj se lotim izziva. Prvič je bilo to ponovno vstop v zasebni prostor nekoga, ki je z namenom postavil ograjo okoli travnika in ribnikov, drugič pa je bila ta ograja … električna ograja! Postopala sem okoli in se naposled odločila za majhen korak: preverila sem, ali je elektrika dejansko vklopljena. Ko sem ugotovila, da me nič ne strese, če nalahno potipam s čevljem, sem presrečna priklenila kolo ob lesen kol in se splazila pod ograjo notri.

Izza neznanskih kopriv se skrivata ljubka ribnika z mirno vodno gladino, pokapljano z odpadlimi listi. Čisto tišino so prekinili občasnimi skoki rib in moje tekanje po travi. Čeprav rjave barve sta res lepa in škoda je, da jih tako skrivajo. Sicer pa nobenemu ne povejte, da lahko stopite čez ograjo. ;) #pssst