Popoln vikend na Ptuju

10.06.2017

V petek sem cel dan vodila interno delavnico na temo družabnih omrežij. V prijetni družbi sodelavcev smo spoznavali pravila komuniciranja na družabnih omrežjih, spoznavali oblike objav na ter jih povezovali z vsebinskim marketingom. Sedem ur je hitro minilo in po 16. uri sem iz Ptuja odhitela na poslovno kavo s Tanjo, kolegico iz stroke. V dveh urah sva si izmenjali dobre prakse mojega in njenega digitalnega sveta ter prav po žensko čvekali tudi o drugih raznoraznostih. Podarila mi je verižico, ki je bila ljubezen na prvi pogled na eni izmed njenih fotografij. <3

Iz Radizela sem odhitela nazaj na Ptuj, kjer sem se srečala z Ireno iz radia Maribor za intervju. Sestali sva se pod gradom, po kratkem in poučnem sprehodu po Ptuju pa me je peljala v najbolj kulturni kotiček mesta, MuziKafe, kjer sva sedeli v čudovitem ambientu dvorišča in se pogovarjali o Mojih jezerih. Iz minute in minuto sem z večjim zanosom odkrivala cilje, namene, motivacije projekta, ki je postal moj življenjski slog.

Po dobri uri druženja sem pred dežjem ušla v notranji prostor in spila še tretjo pijačo z Mitjo, mladim nekdanjim kolesarjem, s katerim sva naredila bojni testeninski plan za mojo turo čez Slovenijo. O tem cilju kdaj drugič

Ura je bila že okoli deset zvečer, ko sem prišla do hotela, se pofočkala na recepciji, zmenila za parkirišče in prostor v kolesarnici. V močnem dežju sem kolo prestavila iz avta v temen kot kolesarnice in se nato končno odpravila v sobo.

Huh, dolg dan je bil. Kar nekaj časa nisem še zaspala, saj sem zbirala še zadnje prazne kotičke v mislih, kamor lahko shranim vtise tega dne. Toliko lepega že prvi dan od treh, ki sem jih namenila Ptuju.

Zbudila sem se okoli 9. Ure, se v miru uredila in se za zajtrk usedla v kot. Skodelica kave, umešana jajška, popečen polnozrnat kruh in rezine sira so zmagovalna kombinacija za začetek kolesarsko-turističnega dne. Kakšen dober občutek, ko se zbudiš v drugem mestu, si nadeneš obleko domačega turista in s telefonom v roki odhitiš po neznanih ulicah. Aplikacija Google maps pride prav tudi peš, kakor sem se odpravila prvo prosto dopoldne tega vikenda. Seveda sem skočila na grad, naredila cel kup fotografij, spila kavo v isti kavarni kot večer poprej in se vrnila v hotel.

Moč turizma je pojenjela, ko sem odprla zemljevid na računalniku in knjigo Vsa slovenska jezera. Vedela sem, da je v okolici Ptuja jezer veliko, a tokrat sem se prvič zares malo ustrašila logističnega zalogaja. Iz oprave turista sem skočila v opremo kolesarskega avanturista z jasnim ciljem.

Ura je bila okoli 12h, ko sem zapustila sobo in pogumno zajela sončni Ptujski zrak. Potovala sem do 19. ure zvečer, ko sem po 54 kilometrih in 15 jezerih ugotovila, da mi je zmanjkalo energije. Za boj med neznanimi potmi, visoko travo in utopično optimizacijo trase.

Nedeljo je težko opisati z eno besedo. Bila je dan presežkov, rekordov in doživetij. Pričela sem že ob 10. uri s ciljem obiskati čim več jezer. Točne številke nisem imela, saj jih je toliko, kolikor jih zmoreš, preden zmanjka dneva. Nisem se več ustrašila količine jezer, saj sem svojo borbenost prestavila na še višjo raven. Dan se je končal po 99 kilometrih in 18 jezerih, kar je za 4 jezera več v enem dnevu kot zadnji rekord. Dan je prinesel toliko različnih občutij, ki jih ena objava tule ne prenese.

Predvsem mi je ostalo v mislih jezero, skrito med srhljive zapuščene hiše, pikajočo visoko travo in koprivami. Tu sem zbirala in zbrala vse atome poguma in odločenosti, da sem naredila fotografije vode. Ponosna sem, da nisem sledila prvim občutkom, ki so me spodbujali k begu. Ampak se spomnila, da imam v sebi dovolj norosti in premagam svojo domišljijo, ki nima meja v takšni filmski sceni ...