DO SEDAJ OBISKALA ŽE

1134

JEZER

 
 
 

Socialna omrežja v glavi modra

 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

5 dni po predstavitvi knjige The Slovenia Lakes

5 dni po predstavitvi knjige The Slovenia Lakes

30.08.2020

"Jezera bom odkrivala, dokler bo moja duša to potrebovala."

Zbiram misli in energijo, da svoje občutke združim v en zapis. Želim deliti to z vami in želim, da ostanejo za spomin.

Danes je nedelja in za mano je že nekaj dni in noči po predstavitvi knjige. Vse te dni so moje misli razburkane, telo pa čuti izredno izčrpanost. Občutki so se dan po dogodku nabirali in večkrat na dan, v valovih, planili ven v obliki solz. Te dni veliko spim, večji del dneva pa občudujem fotografije z dogodkov, se smejim ob svojih nasmehih, prelistavam knjigo (ne upam si je še brati, da ne bi našla kakšne napake) in odgovarjam na stotere komentarje na Facebooku, Instagramu in LinkedInu. Vaš odziv na moje izpolnjene sanje postati avtorica knjige je izjemen, polni me z neizmerno ljubeznijo in hvaležnostjo.


Torkov dan je bil čaroben.

Zares edinstven, nepozaben, izjemno čustven. In bil je zelo dolg. Začel se je ob sedmih zjutraj, ko me je zbudila budilka in spomnila, da moram najprej poklicati ekspresno čistilnico. V ponedeljek zvečer sem si namreč pripravila oba outfita, za novinarsko konferenco in večerni dogodek, in ugotovila, da ima elegantno turkizno krilo nekaj madežev. En večer prej!

Pokličem čistilnico, razložim situacijo, da je res nujno in da krilo potrebujem isti dan. Gospod je povedal, da pričnejo delati ob 8.30 in da naj krilo pripeljem in bomo videli, kaj lahko naredijo. Spijem kavico, se uredim in odhitim do naslova, ki sem ga našla na Googlu ob imenu čistilnice. Parkiram, iščem vhod in nato pokličem gospoda, da mi pove, kje jih najdem.

"Joj, gospa, na tem naslovu nismo pa že 9 let." Adrenalin je v meni divjal že odkar sem odprla oči, tole me je pa vrglo. "Ja, kako, jaz imam opravke naprej že ob 9h! Kje pa ste? Nujno morate to na Googlu popraviti ..." - "Že 9 let se borimo s tem, ampak kar ne moremo spremeniti. Gospa, vse boste uredili." Zadrževala sem solze, ko sem na maps iskala najkrajšo pot do pravega naslova.

Z gospodom sva ugotovila, da so mali madeži verjetno od maskare za oči. In da jih najbrž ne bo mogel čisto odstraniti. Rekla sem mu "do the magic", kar je moja priljubljena fraza v zadnjem obdobju projekta knjiga. Rekel je, da pridem lahko iskat okoli 14. ure.

Ko sem se nekoliko pomirjena vrnila v avto, me je klical Niko. "Manca, knjige imam!" - "Ooo, jeeeee, a je lepa?!" - "Zelo." Pogledala sem na uro, morda mi uspe še na založbo po knjigo. Hitim, iščem optimalno pot do kozmetičnega salona, kjer sem bila ob 9h zmenjena za urejanje nohtov. Vem, to bi se res lahko zmenila kakšen dan prej, ampak je že moralo biti tako. Ura je bila 8.52, ko sem parkirala v bližini salona in založbe. Odhitela sem na The Slovenia, v petkah tekla v drugo nadstropje in dobila knjigo. Zavita v folijo, vsa lepa.

Bemtiš, naslovnica ni takšna, kot sem želela. Premalo kontrasta je med fotografijo in barvo naslovnice. Pa toliko ur smo se s tem borili! Nič, dam jo v torbico in se odločim, da se bom miselno s tem ukvarjala kasneje. Spet tečem do salona, kjer me gospodična najprej pošlje nazaj v avto po masko. Oh, dan bo še zabaven. Ko sem se vrnila v salon, sem se lepo usedla in nekoliko umirila. Izbrali sva krasno barvo laka, nevtralno krem, nežno roza, da paše na oba stajlinga za dogodka, na modro knjigo in na vse outfite za četrtkov fotošuting v studiu.

Ko sva nohte pripravili na elegantno podpisovanje knjige, sem odhitela domov. Naslednji task je bila kopirnica, kje sem tiskala sezname prijavljenih na večerni dogodek, usmerjavalne liste za večerni dogodek ter osnutek mojega govora.

Odprem računalnik, pošljem mail in peš odhitim v kopirnico. Zelo blizu mojega doma so. Potem še skok v trgovino, saj sem se spomnila, da bi bilo fino nekaj pojesti, preden šibam v center. Dve polnozrnati štručki bosta super.

Ko sem se vrnila domov, je bil že čas, da se preoblečem za novinarski dogodek ob 13h. V torbico sem dala vse potrebno, zaprto knjigo, ter tudi petke, v katere se bom potem preobula.

Uredim še make-up in se odpravim. Toda najprej k frizerju. Ponovno v isti salon na likanje las. Ko sva končali z urejanjem pričeske, je adrenalin narastel. Kmalu bo nastopil prvi dogodek. V balerinkah sem se v soncu odpravila proti Konzorciju, ošvrknila izložbo (zdaj je moja knjiga že tam!), nadela masko in prišla v prvo nadstropje do prostora, kjer ni bilo še nič pripravljeno. Z vodjo knjigarne Katarino sva pričeli vse urejati, premikali stole in mize, nastavili knjige, testirali mikrofone ... Pol ure pred začetkom sem bila še vedno edina. Bo sploh kdo prišel?? Fotograf Jernej me je klical, da se je zataknil v gneči in da prideta 5 minut do 13. ure. Diham, vse bo OK. Iz založbe The Slovenia so prišli 15 minut prej, vse smo uredili, počakali fotografa in novinarje. Niko mi je par minut pred začetkom poslal vprašanja, za katera sva se dogovorila, da ponovim najin dialog. Zakaj me pa nič ne skrbi, kako bo šlo?? Oh, te nesmiselne misli.

Tik pred začetkom pa sem morala narediti še nekaj - odpreti prvo knjigo. Želela sem biti prva, ki se dotakne knjige. Odvila sem folijo, prelistala knjigo in pri tem napol mižala. Katarina je prebrala en izsek in skoraj zatulila sem, da naj preneha. Ne morem še prenesti tako neposrednega pogleda vanjo ...
In potem se je začelo ... z Nikom sva imela prijeten pogovor, odgovarjala sem na vprašanja novinarjev in se počutila izjemno. Po koncu pogovora je sledilo fotkanje in krajši pogovor z enim od novinarjev.

Prvi dogodek je šel super. Odlično sem si to zamislila, da sem organizirala dva dogodka, posebej za novinarje v hramu literature, in zvečer za moje ljudi.


OK, en dogodek je za nami. V založbi so poskrbeli, da so takoj po koncu novinarji prejeli PR sporočilo ter fotografije.

Zahvalila sem se Katarini in Darji iz Konzorcija ter odhitela proti domu. Na poti po stopnicah mi je ušlo iz glave, da moram fotografirati izložbo. Z mislimi sem bila že ob Zbiljskem jezeru in vseh aktivnostih, ki morajo biti do takrat še opravljene. V tistem trenutku sem začutila, da nisem prizemljena, ampak nekako lebdim.

Lebdim od sreče, lebdim od navdušenja in lebdim od vznemirjenja, ali bo šel tudi večerni dogodek tako v redu.
Domov sem prišla malo po 14.30, ravno prav, da skočim pod tuš, se preoblečem, vse spakiram in pridem pravočasno v Gostišče Jezero.

Srce mi je ves čas razbijalo, kot bi že stala na odru. Kupčkala sem printe in vse pripomočke, ki pri organizaciji dogodkov pridejo prav (Nika, hvala za opomnik, kaj vse potrebujem!), obleke (Uroš, hvala, da si zame prevzel krilo!), salonarje, deodorant in vse za osvežutev make-upa. Aha, še likalnik za lase, da si pred dogodkom popravim pričesko. Seveda ni bilo časa za to, ampak imeti pri sebi čudežno pomaga pri umirjanju misli.


Vse odnesem v avto in se točno ob 16.00, kot sem načtrovala, odpravim proti jezeru. Sonce je še vedno sijalo, gneča na cesti pa je pospešila že tako visok utrip. Zakaj se nisem odpravila malo prej??

Prispem v gostišče, zagrabim vse vrečke in odnesem notri. Prostor še ni bil čisto pripravljen, tako da smo najprej poskrbeli za to, Dino pa mi je pomagal pri listih za usmerjanje in darilčkih (hvala, Dino!).

Še vedno sem lebdela od vzhičenja, misli pa so bežale k zapisanemu govoru. Zatrjevala sem si, da ne smem (preveč) jokati, da moram imeti do konca zbrane misli, ničesar in nikogar pozabiti, ne biti predolga, ne biti dolgočasna, ne preveč osebna, ne premalo osebna, aaa ... Toliko čustev se je že nabiralo, jaz pa sem skrbela zaradi besed, ki jih bom izrekla. Komaj sem čakala ... da se začne in da bo konec hkrati.

Ura je bila okoli 17.15, ko so prišli prvi gostje. Moja mami in Tadejčkovi: tako imenujem sestro, Sandija in nečaka Tadeja. Vse sem najprej objela, vsaj se mi zdi, saj sem še vedno lebdela, nato pa povabila v gostišče na penino.

Najprej pa je sledilo presenečenje. Sestra mi je pripravila darilo, ki me je neznansko presenetilo in kakopak spravilo v jok. Odvijala sem posamezna darila in zadrževala solze, ki pa se niso pustile ujeti za veke. Brala sem pesmico in iz verza v verz bolj jokala bolj. "Ne smem jokati, ker si bom make-up uničilaaa." sem izustila verjetno najbolj nesmiselno poved v tistem trenutku.

Ko sem se preoblekla v svoje čudovito krilo, čipkast top in nadela visoke petke, sem začutila, kako velik večer me čaka. Vse je bilo pripravljeno. Žakeljčki s čokoladikami Moja jezera so bili na stolih, knjige na veliki okrogli mizi, prekriti v bel prt, usmerjevalni listi so bili nalepljeni, za vse ostale skrbi pa ni bilo prostora v mislih, ki so divjale okrog vprašanj:

  • Ali bo sploh kdo prišel
  • Ali bodo vsi našli Gostišče Jezero - ali bodo zavili v kakšnega drugega ob jezeru
  • Ali bo Jurij prinesel natisnjena lista z opornimi točkami za svoj govor

Pišuka, rekel je, da pride malo pred 18. uro, prepozno bo. "Hari, ali imate tiskalnik tukaj?" - "Imamo." - "Ooo, super, rabim samo dva lista, prosim." Hvala, gostišče Jezero, da ste bili v pomoč!

Nujno potrebujem svoje misli na papirju, saj mi lahko zbezljajo. Zelo mi pomaga imeti pred seboj okvirne točke, vse ostalo med povedmi bom že našla nekje na dnu srca. Pa saj vendar že več let predavam. Več kot 235-krat sem bila v vlogi predavateljice, menda bom zmogla govoriti o knjigi, ki jo poznam do milimetra natančno!

In potem so obiskovalci začeli prihajati ...

Hitela sem od enega do drugega, da bom vse pozdravila in se zahvalila za obisk.

Čutila sem se, kako nisem čisto pri sebi, lebdela sem nekje med nebom in Zbiljskim jezerom.
Z vsakim novim udeležencem sem čutila večjo odgovornost in močnejši strah, kako bom izvedla uradni del dogodka. Odzvanjale so opombe: ne biti predolga, ne prekratka, ne preveč osebna, niti ne premalo, z Nikom se nisva nič pripravila, ali bo vedel, kaj vprašati, pa saj menda ve, Manca, umiri se, ne razmišljaj preveč in raje spremljaj obiskovalce, da boš vse pozdravila ...

Sledilo je še eno presenečenje ... ljudje so kar kapljali. Ali bo dovolj stolov?! Ali bo dovolj hrane?! Manca, umiri se.
Skrbela sem, da imajo vsi penino in da se bodo imeli fino.

Ura je bila že 18h, ampak obiskovalci so se še kar množili. Objemala sem jih, se zahvaljevala in usmerjala k Dinu, ki je skrbel za podpise.
Ne moremo še začeti, ni še čas. Na kratko sem šla k Niku, da sva izmenjala par besed, da naj on naredi uvod, in da mu bom postavila vprašanje, ki ga nisem uspela v teh dveh letih. Še vedno sem brenčala po prostoru kot kačji pastir, ki ne želi izpustiti nobenega obiskovalca. Za vsaj enega vem, da mi ni uspelo pristopiti in stisniti roke. Opravičilo vsem, ki ste ušli mojemu vznemirjenemu letenju naokoli.
Počasi sem začela obiskovalce usmerjati na stole, da bomo začeli. Prostor je bil poln. Bilo vas je veliko več, kot sem pričakovala, in že samo to mi je napolnilo srce. Od kod toliko ljudi?! K meni ste prišli iz Črnomlja, Brežic ... mi prinesli rože in darila. Kako naj sprejmem vse to, kar ste mi dali? Dino, imaš vse pod kontrolo?? Oh, te misli, ki mi niso pustile miru ...

In potem smo začeli
Ura je bila 18.18, ko je Niko stopil na oder in pričel z uvodom. Medtem sem trdno držala mapo z listi in ponavljala začetne povedi. Uvod sem spremenila, da bom prebrala Tejino pesem.

Pričela sva z zgodbo o labodih, s katerimi nimam neke ljubezni. So pa sprostile udeležence in pripravile na moj del.
Končno sem dobila odgovor, zakaj mi je Niko zaupal tako odgovorno nalogo: ker mi je težko reči ne (meni pa tega ni težko uporabljati, hihi) in ker če imam dovolj motivacije, da s kolesom obiščem in popišem toliko jezer, bom lahko speljala do konca tudi projekt knjiga. Delno ima prav. Ključne so bile sanje, ki sem jih sanjala skoraj 30 let in neusahljivo samozavedanje, da zmorem res ogromno.

In potem sem začela ... pozabila sem, da sem želela prebrati Tejino pesmico in začela z zahvalo, da so prišli, pri čemer gladko ignorirala Nikino priporočilo, da je to preveč politično korektno za začetek. Ah, tako sem začutila in je moralo iz mene.

Opisala sem, kako je potekal proces knjige, ki je presegal vse moje meje znanja in izkušenj. Zapiske sem pripela na dno tega zapisa.
Poseben trenutek je bil, ko sem oder delila z Jurijem Pelcem in Gordanom Čuko, ki sta zelo zaslužna, da je knjiga tako čudovita. Zelo je manjkala Veronika Saje, s katero sva preživeli nepregledne ure časa, da so strani tako popolne. Kasneje sem se spomnila, da sem pozabila povedati njen priimek.

Toda ne bi želela na tem mestu pisati o vsebini, ampak o občutkih. Stala sem na odru, pred menoj ste bili vi, ki sem vas štela v deseticah. Med pripovedovanjem sem se nekajkrat skoraj zlomila v jok, ampak sem vedela, da zmorem. V enem trenutku sem pomislila na manin pogreb, ki je bil dober teden pred dogodkom, na katerem sem imela govor njej v spomin. Če sem zmogla prebrati tiste besede ...

Ko sem na koncu prebrala pesem Jezerska deklica, so solze nekajkrat privrele na dan. Gledala sem sestro in dojela, kako pomembna so jezera zame, saj me toliko naučijo o odnosih ... Kasneje ste mi povedali, da ste mnogi jokali skupaj z menoj. Da so bile le solze sreče!

Izgubila sem občutek za čas, pripovedovala sem in uživala v trenutkih, na katere sem čakala dve leti. Spomnila sem se, da bi vas bilo verjetno fino počasi zaključiti in povabiti na pogostitev. Še vedno sem lebdela od sreče in veselja, visoke pete so k temu pa samo še pripomogle.

Nisem vadila zaključka, zato sploh ne vem, kako je izpadlo. Vesela sem bila vprašanj, ki so odprle tematike, o katerih sama od sebe nisem želela spregovoriti. Ne, ker ne bi tega želela deliti z vami, ampak zato, ker potem težko neham. Toda povprašali ste me in sem izdala.

"Jezera so zame veliko več kot odkrivanje stoječih voda. Pomagajo mi odpirati težka osebna vprašanja in iskati odgovore, sprejemati in rušiti svoje zidove in graditi moč pri bojevanju z demoni."
"Jezera bom odkrivala jih bom, dokler bo duša to potrebovala."
To sem vam razkrila in s tem javno odprla novo dimenzijo projekta Moja jezera. Nisem še dobila vseh odgovorov, še vprašanja se vrstijo.

Toda vrnimo se na dogodek.
Ko sem uspela prebrati pesem in zbrati misli, da vas povabim k pogostitvi, se je pričel drug del dogodka. Nekaj ljudi je planilo k meni, da bi se fotografiralo z menoj. V misli je švignilo, kaj se dogaja, na dogajanje po govoru nisem bila pripravljena. Nisem ga načrtovala in le prepustila sem se toku. Dala sem izjavo za TV Medvode in se fotografirala z vsakim, ki je pristopil.

Ne želim pretiravati, ampak zdelo se mi je, kot da sem se znašla na kakšni svetovni premieri knjige na rdeči preprogi. Obkrožili ste me, stali v vrsti za fotografiranje in prosili za podpis knjige. Adrenalin za govor je popustil, v kri pa se je prikradel nov. Se to res dogaja?
Naslednjo uro ali dve nisem lebdela, ampak letela.

Fotografirala sem in podpisovala knjige. Ko sem dobila v roke prvo knjigo v podpis, sem se zgrozila ob misli, da nisem razmislila o tem, kaj bom zapisala v knjige ob podpis. Misliti sem morala hitro in se preprosto zahvalila, da ste skupaj z menoj praznovali rojstvo knjige.

V spomin mi bo še posebej obtičal trenutek, ko smo se organizirali in me pomaknili k mizi, da sem podpisovala bolj načrtno, sede in v bližini fotografinje Metke. Sedla sem na v belo oblečen stol ob belo oblečeni mizi in pričela s podpisovanjem. Okoli mene sem opazovala vas, s knjigami v rokah in čakajoč na moj podpis.

Vame so bruhnila čustva, da se počutim kot zvezda! K meni je prisedel nečak Tadej, ki je s svojo radovednostjo želel pomagati in malo tudi nagajati. Fotografirali ste me, ko podpisujem vaše knjige ... težko opišem, koliko mi pomeni, da sem se vas tako dotaknila z jezeri in knjigo.


Letela sem. V zraku sem čutila čarobnost. Ni bila načrtovana, ni bila zapisana med zapiske, ki sem se jih tako oprijemala na odru. Zgodila se je, vi ste mi jo pomagali ustvariti.

Dogodek se je nadaljeval v tem slogu, nekje vmes sem se spomnila, da nujno potrebujem kozarec vode, saj nisem nič pila. Kanapejčkov nisem niti videla, saj nisem imela časa zapustiti kotička za podpisovanje in fotografiranje.
Počasi ste začeli odhajati in hudo mi je bilo, da vas nisem mogla objeti za slovo. Nekaj vas je ostalo do konca, tako da smo lahko malo poklepetali. Po treh urah sem začutila, da me bolijo noge od visokih pet. Ni mi preostalo drugega, kot da sem se sezula in bosa spila kozarec vinčka.


Ampak tudi brez visokih pet sem letela, prav nič nisem bila trdno na tleh. Občutki sreče in ponosa so bili premočni, da ne bi premagali gravitacije.


Domov sem prišla okoli 22. ure. S seboj sem prinesla šopke rož, darila in toliko vtisov, ki so potrebovali 5 dni, da sem jih lahko ubesedila v tale zapis.

 

Od torka do danes se moji dnevi vrtijo okoli spanja, pregledovanja fotografij in občudovanja knjige. Ampak samo od zunaj, prezgodaj je še, da bi samozavestno listala po njenih straneh. Preveč sem še pod vtisom, koliko mesecev, tednov, dni in ur smo potrebovali z ekipo, da smo jo naredili tako božansko lepo.
Zapis sem želela ustvariti, da nam bo večen spomin, da tako kot jezera, tudi predstavitve knjige The Slovenia Lakes ne obiščeš, ampak doživiš.
Moja velika želja je, da ste se imeli v torek, na nepozaben 25. avgust, lepo z menoj ob Zbiljskem jezeru. Naj vas knjiga popelje po novih svetovih znotraj Slovenije in vas samih.

Še enkrat izjemna hvala, da ste bili z menoj.
Manca

P. S.: Z izdajo knjige The Slovenia Lakes nisem končala svoje zgodbe, to je le konec nekega poglavja. Ves teden že čutim, kako blizu odgovora sem, zakaj sem morala čez tako zahteven proces knjige in iskanja 1112 jezer. Z vsakim jezerom sem korak bližje. Verjemite - pišem izjemno lepo življenjsko zgodbo. Bodite še naprej z menoj.

5 dni po predstavitvi knjige The Slovenia Lakes

 
 
 

Kje sem bila nazadnje?

 

Manca Korelc

Pokliči me:

041 344 309

Ali mi piši:

manca@mojajezera.si

Sledi mi na poti okoli jezer:

 

 
 
 

Zaupaj mi svoj e-mail, da ti občasno pošljem dobre zgodbe z jezer.

 
    1. Manca Korelc s.p. varstvu vaših osebnih podatkov posveča posebno pozornost in skrb. Podrobnejša pravila glede uporabe in obdelave vaših osebnih podatkov si lahko preberete v Pravilniku o zasebnosti.
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.