DO SEDAJ OBISKALA ŽE

1001

JEZER

 
 
 

Socialna omrežja v glavi modra

  

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Moje potovanje od prvega do tisočega jezera

Moje potovanje od prvega do tisočega jezera

28.10.2019

Za prvih tisoč jezer sem si želela nekaj posebnega. Zaokrožiti na tisoče kilometrov, na stotine ur načrtovanja kolesarskih tur in desetine strani besedil z opisi jezer.

Seveda je moralo biti v mojem slogu: naporno, izzivalno in drugačno. Vzniknila je ideja, da bom najlepše zaokrožila vsa jezera, če se do tisočega jezera odpravim po dolgih ovinkih od prvega jezera.

In tako sem zarisala kolesarsko traso preko 5 regij Slovenije od Kočevskega do Hodoškega jezera. Skupaj se je seštelo v 250 kolesarskih kilometrov.

Za kolesarjenje sem izbrala tudi poseben dan - svoj 36. rojstni dan, v petek, 25. oktobra 2019. K sreči je dan obsijalo indijansko poletje in me opremilo s soncem.

Za avtom me je spremljal prijatelj Jurij, ki je pogosto moj sopotnik na poteh med jezeri. Njemu gre prav posebna zahvala, saj nisem enostavna osebnost za družbo na takšnih dolgih poteh, ko moja glava zavzame izjemno fokusiran mindset. Jurij, velika HVALA.

Začela sem ob Mojem najljubšem jezeru ob 3.45 zjutraj

Z avtom sva se malo pred 2. uro zjutraj odpravila proti Kočevju. Še nekaj opravkov doma, nato pa pogumno do Kočevskega jezera, ki je bil moja izhodiščna točka. Bila je trda tema, ki mi je postregla z borimi 4 stopinjami. Kolo iz avta, nase vsa možna topla oblačila, kapuco čez čelado, rokavice, luči, nekaj mašen na kolo in štart. Po začetnih težavah in hitri drami, ker ni delal števec (Matjaž, Špan Bikes, hvala, da si se mi javil ob 3.30 in pomagal!), sem ob 3.45 pričela noro epsko popotovanje.

Na poti me je spremljala tema in čudovita noč, polna zvezd. Še luna je bila posebna, krajec obrnjen kot podkev za srečo. Kot bi mi sledila na poti in čuvala energijo.

Prelepa luna v Šentjerneju

Pot se je začela mirno, telo se je navadilo mrzle teme in lahko rečem, da sem uživala v vožnji, čeprav sem v svoji kolesarski karieri le nekajkrat vozila v takšni temi. Na poti sem srečala le nekaj avtomobilov, toda le do Novega mesta, kjer se je promet začel gostiti. Mal oveč previdnosti in je šlo. Cesta do Šentjerneja se mi je zdela dolga kot trije ponedeljki skupaj, me je za vztrajnost nagradilo nepozabno barvito jutro.

Prelepe barve jutra

Nisem jutranji tip človeka, zato me takšne barve vedno neznansko očarajo, saj jih redko vidim, hihi. Hvala, jutro, da si mi dan pobarvalo z barvami ognja.

Naslednja postaja je bila Kostanjevica na Krki. Večno si jo bom zapomnila po gugalnici oziroma vrvi, na kateri sem se gugala poleti, ko sem tamkaj iskala jezera. Čudovite meglice so Krko naredile magično. Nekaj minut postanka na lesenem mostu za fotografije, nato strumno naprej proti Brežicam, kjer sem imela okoli 9. ure prvi daljši postanek.

Po 79 kilometrih so bile noge skoraj sveže, le želodec je želel nekaj toplega. Topel sendvič in kava sta me ogrela in napolnila z močjo za nove kilometre.

S seboj sem imela na poti kar 1000 čokoladik z logotipom Moja jezera, da jih bom delila med potjo. Na tem koncu sem jih šopek podarila delavcem na cesti in starejši gospe v Bistrici ob Sotli. Da bo imela za posladkati sebe in vnuke.

Naj se na tem mestu pohvalim, da sem po klancu do Bistrice podrla svoj hitrostni rekord s kolesom - 65,44 km na uro sem drvela z Ribotom. Naučila sem se zaupati kolesu, sebi in cesti ter z drvečim adrenalinom gledala na cesto in kukala na števec.

Nadaljevala sem do Rogaške Slatine, do koder se je vlekel daljši klanec, ampak je šlo gladko. Po 142 kilometrih pa se je začela utrujenost. Vedela sem, da je to prva kriza, ki jo je treba sprejeti in premostiti. Utrujena sem se vendarle odločila, da se ustavim šele v Ptuju. Moram narediti več kilometrov v kosu, da me čas ne prehiti. Moram doseči Hodoško jezero za svoj rojstni dan! Huh, kako močna motivacija je jasen cilj.

Malo pred Rogaško Slatino me je poklicala sestra, s katero sva se med voščilom začvekali, zato sem zgrešila odcep in si nadela še kakšen dodaten kilometer, hihi. Tea, hvala sicer z vse rime, kako so pomagale!

Na serpentinah pred Majšperkom sem se ustavila, se začudila klancem in pojedla nekaj čokoladic. Sladkor je še ena stvar, ki reši utrujenost. Energija direktno v žilo. Andraž (Moja čokolada), hvala za tole temno čokolado, rešila me je!

Po Majšperku je sledil še en kratek vzpon na Ptujsko goro, nato pa komaj, komaj, na trmo in napol v joku postanek v Hajdini. Pica. In Coca Cola. Ki je ne maram. Prvič v življenju sem jo naročila na diagonali čez Slovenijo v Celju in nato še enkrat, tretjič pa tukaj. Vsi sladkorji očitno telesu zelo pašejo. Pa naj jo ima, če jo želi. Postanek je trajal kakšno uro, da sem se najedla, nasedela, malo odpočila, naredila eno fotko, jo objavila na Facebooku, nato pa dalje.

Pred menoj je bilo še 85 kilometrov in vedela sem, da tudi precej psiholoških kriz ... Nisem pa pričakovala, da me bo na ta dan čakala situacija, ko sem bila najbližje kolesarski nesreči. Zgodilo se je na klancu navzdol po odcepu za Malo Nedeljo, ravno, ko sem prijokala na vrh, se ustavila in ponovno oblekla. Bila sem izčrpana in kako je bilo telo hvaležno, ker je šlo kolo samo od sebe navzdol ... takrat pa nasproti mene velik avto, ki je sekal ovinek. Bila sva si zelo blizu, preblizu. Moje telo, utrujeno in čakajoč na cilj, ni reagiralo. Nič. Niti sunek s krmilom. Niti povečan utrip srca. K sreči je odreagiral voznik avtomobila in se mi pravi čas umaknil. Tudi minute kasneje, ko sem se zavedala, kako blizu trka je bilo, je bilo telo mirno.

Ko sem v joku oddelala Kapelski Vrh, klanec pred Radenci, in ko se je energija pice vendarle razlezla po vseh žilah, pa sem dobila zagon. Skoraj sem poletela proti Murski Soboti, saj so me spremljale položne in ravne ceste.

Zadnjih kilometrov je telo ponovno popustilo in napol v spanju vozilo na trmo do Hodoškega jezera ...

Po 18 urah, od tega 11.36 minut kolesarjenja, 250.42 kilometrih, 1.884 višincih s povprečno hitrostjo vožnje 21.65 km na uro sem prispela k tisočemu jezeru pri Hodošu. Kakšna zmaga nad seboj.

Zmaga nad seboj!

Živim za te trenutke. Ko nadvladam notranje sile. Kaj me je gnalo naprej? Brutalna odločenost, da dosežem cilj in neomajno zavedanje, da ga bom tudi dosegla.

Zakaj sem si izbrala Hodoško jezero za Moje tisoče jezero?

Ko sem ure in ure gledala po zemljevidu in iskala tisti občutek, ko "začutim" pravo jezero, se mi je naenkrat utrnilo. Hodoško jezero. Ja, točno to. Nobeno drugo. Ste do zdaj že slišali zanj? Niste, odlično. Tak je namen. To je nemara prvi razlog, zakaj je dobilo častni naziv tisočega jezera.

Več o njem preberite tukaj >>.

1.
Ker pooseblja jezera, ki jih imam najraje - neznana, pozabljena od sveta in čudovita. Kakšen odsev je bil v njem, ko sem ga obiskala prvič!

Nepozaben odsev oblakov v Hodoškem jezeru

2.
Prvič sem ga obiskala na dan (1. julij 2017) pred mojo epsko diagonalo od Hodoša do Pirana. Ura je bila okoli 6 popoldne, srečala sem zakonca, ki sta lovila ribe in me prepoznala, saj sta o meni prebrala v časopisu. Ko sem se malo sprehajala med cvetlicami, sem videla pikapolonico, ki mi je prinesla srečo na 368 km dolgi turi do Pirana.

Pikapolonica, ki mi je prinesla srečo

3.
Ko sem raziskovala zemljevid Pomurja in Slovenije, sem ugotovila, da bo Hodoško jezero tudi najsevernejše jezero v zbirki Mojih jezer. Kako fino! Odkar sem pred leti obiskala Islandijo, sem se namreč zaljubila v sever.

4.
Ne morem mimo dejstva, da je jezero doma Pomurju, ki mi je res ljubo in energetsko zelo blizu. Morda zato, ker me spominja na sever. In ker je mirno, melanholično, ravno nasprotno od moje barvite in energične osebnosti.


5.
Če dobro pogledaš, ima jezero obliko kapljice, ki je oblika logotipa zgodbe Moja jezera.

Pet močnih razlogov, da bo za vedno imelo častno mesto v Mojih jezerih. In še en razlog sem si domislila ...

Morda bi nekdo rekel, da jezero ni nič posebnega. Ob teh besedah bi me zaskelelo srce ... Res okrog sebe nima gorskih panoram, rumenih jesenskih macesnov ali ljubkih lesenih hišk. Je nepopisana panorama. Skoraj prazna. Ki daje priložnost, da jo dopolnimo s svojimi mislimi in domišljijo. Če je v tebi lepota, jo projeciraš na jezersko platno.

Morda ni lepota v jezeru, ampak v naši projekciji jezera.

Imate toliko lepote v sebi, da jo projecirate na jezersko platno?

Fotografija: Jurij Pelc

Kolesarska tura pa ni le vožnja od prvega do tisočega jezera ...

Hodoš ima v meni posebno mesto zaradi diagonale, ki sem jo že omenila. Ideja, da za svoj rojstni dan 25. 10. 2016 prekolesarim Slovenijo, je vzniknila v prvem letu mojega kolesarjenja. Prvič se je z menoj na pot odravil Marin Medak (še enkrat hvala za to!), a sem pot zaključila v Kalcah pri Logatcu.

Naslednjič sem šla sama. 2. julija 2017, brez spremstva. Začela sem ob 3. zjutraj v Šalovcih, se 5 km vozila do meje z Madžarsko in po neznansko napornih 368 kilometrih prispela v Piran. Točno ob 3. zjutraj. O naporni poti več povem ob drugi priložnosti, na tem mestu pa naj osvetlim povezavo s turo od 1 do 1000.

Diagonala po Sloveniji je bila začetek tektonskih premikov v mojem življenju. To sem seveda zaznala šele kasneje, toda od oktobra 2016 se je zgodilo neznansko veliko sprememb v meni. Lansko leto je bilo polno viharjev, ki so prevetrile vse kotičke čustev in premešale vrednote, letos pa je bilo v znamenju posledic. Od 1. januarja so moje misli zatavale v čudno negativnost, ki me je preganjala do Mojega oktobra. Oktobri so Moji meseci, ko praznujem rojstni dan, v oktobru pa sem se že dvakrat v karieri odločila za samostojno poslovno pot. V letošnjem oktobru pa se je v moje misli vrnila svetloba. Ki je zasijala neskončno močno, ko sem po 250 kilometrih dosegla jezero s številko 1000. Lepo je biti nazaj.

Prvi dan oktobra sem se spraševala, kaj mi bo prinesel. Za rojstni dan sem dobila odgovor. Pozitivnost, svetlobo. Če me danes vprašate, kako sem, vam z iskrenim nasmehom odgovorim "super, hvala za vprašanje". In resno mislim.

S kolesarjenjem do Hodoša sem zaokrožila prvih tisoč jezer in tudi prva 3 leta moje transformacije. Ki še poteka. Moja zgodba postaja tako zanimiva, da sem vsak dan posebej hvaležna, da jo lahko živim. Bodite z menoj še naprej, saj bom o moji zgodbi, o sebi, o jezerih, še veliko pisala.

Nekoč me je nekdo vprašal, kaj me poganja na teh poteh. Besede so imele podton, ki je dvomil o smiselnosti mojega početja. Hm, morda je vse to iskanje kakšnega skritega odgovora na zapleteno življenjsko vprašanje. Ne vem, morda. Iskala sem že odgovor na to, od kod te brutalne borbenost, suverenost, samozavest in odločnost. Toda nehala sem iskati natančen odgovor. Navsezadnje ni pomemben. Pomembno je le to, da izjemno uživam v tem potovanju, teh procesih, ki se odvijajo v meni in navzven.

Želim si, da moja neusahljiva energija, neomajna odločenost in žgoča strast navdihne tudi tebe, ki me bereš.

Moje potovanje od prvega do tisočega jezera

 
 
 

Kje sem bila nazadnje?

 

Manca Korelc

Pokliči me:

041 344 309

Ali mi piši:

manca@mojajezera.si

Sledi mi na poti okoli jezer:

  

 
 
 

Zaupaj mi svoj e-mail, da ti občasno pošljem dobre zgodbe z jezer.

 
    1. Manca Korelc s.p. varstvu vaših osebnih podatkov posveča posebno pozornost in skrb. Podrobnejša pravila glede uporabe in obdelave vaših osebnih podatkov si lahko preberete v Pravilniku o zasebnosti.
 
 
STRINJAM SE

Spletna stran uporablja piškotke za boljše delovanje

Z brskanjem po naši spletni strani se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke, ki so namenjeni vaši boljši uporabniški izkušnji na naši spletni strani. Za lastne potrebe analitike uporabljamo Google Analytics, ki v ta namen namesti piškotke (izbriši GA piškotke). Več o piškotkih.