Ribnik v Lancovi vasi

Do ribnika se vije dolga ozka cesta mimo čudovitih žitnih polj, ki so v nevihtasti svetlobi dobila noro moč. Ko sem prispela do žive zelene obrobe vode, sem takoj zaslutila, da bo tukaj nekaj srhljivega.

Sestopila sem s kolesa in poskušala na eni strani priti do vode. Pridem do konca potke in se zaletim v neprebojne koprive. Hm, ok, iščemo dalje. Vzdihnem in se odpeljem naprej proti poti mimo zapuščenih starih oguljenih hiš. Domišljija že dela … sem se že popeljala v grozljivko z neznanim koncem. Najdem ovinek, kjer lahko verjetno pridem do vode. Ustavim se in vdihnem zrak. Kakor da bi s tem zajela hlape poguma, ki so jih pustili tukaj drugi pred mano. V tistem pa kar naenkrat vso svojo plašnost razkrije fazan, ki je iz trave blizu mene vzletel in pri tem ustvaril precej strahovitega hrupa. Povem vam, srce mi je poskočilo in se mi premaknilo, da sem ga komaj umirila in postavila nazaj na svoje mesto. Pogledala sem dol in zbirala neustavljive misli in odganjala boječe misli, ki so bile s kolesom že nazaj v hotelu … Ne, ne smem se ustrašiti, ne smem se umakniti in pustiti te vode nedotaknjene! Ne smem, Imam to!

Morda je to laganje sebi in pretvarjanje, da sem neustrašna, ali sem pa to dejansko res, nisem povsem prepričana. Kakorkoli, oblekla sem se dolge hlače in zagrizla v koprive. V grozljivo strašno pot, ki me je peljala mimo goščave naprej. Srce je divjalo, a pred seboj sem imela zgolj odločenost in svoj cilj obiskati VSA jezera, tudi tega.

Prebijala sem se skozi divjo pot in na levi strani končno ugledala vodo. Parkirala sem kolo, pripravila telefon in z visokimi koraki odločno stopila do vode. Naredila sem nekaj najbolj zmagovitih fotografij ribnika brezvezno rjave barve. Kakšen občutek! Tokrat sem šla preko sebe, svojih meja poguma, ki so sedaj premaknjene za svetlobna leta. Ribnik, ki ga zlepa ne bom pozabila, vsekakor pa sodi v album najbolj srhljivih jezer.