DO SEDAJ OBISKALA ŽE
1495
JEZER
Iskalnik
Socialna omrežja v glavi modra
Jezerca v Arboretumu Volčji Potok
Kje jih najdete: znotraj parka Arboretum Volčji Potok
Velikost: neznano
Globina: neznano
Park Arboretum Volčju Potok običajno obiščemo v času, ko ga krasijo tulipani, vrtnice ali druge cvetlice. Toda v jesenskem času, ko se narava umirja in je čas, da s svojih vej odvrže listje, park zažari v posebnem sijaju.
Obiskala sem ga petkovo oktobrsko popoldne, ko je v Ljubljani sijalo sonce. Veselila sem se krasnega sončnega izleta do parka, nato pa sprehoda med potkami in petimi jezerci. Ko sem prikolesarila do parka, je začelo dežavati. Narahlo, nežno jesensko kapljanje me ni ustavilo. Izposodila sem si čudovit mavrični dežnik, parkirala kolo ob ograjo ter odločno zakorakala med velikanskimi kiti proti jezercem.
Park sem v zadnjih letih že nekajkrat obiskala, tako da sem se že malo znašla med stoterimi potmi in labirinti. Dež ni spral mojega veselja, da sem si izbrala ta dan za raziskovanje. Kot vedno sem držala telefon blizu sebe in iskala poti do petih jezer.
Prvo je jezero rdečega javorja, ki je dom deseterih rac, ki ne ozirajoč se na dežne kapljice drsajo po gladini vode in se prerekajo v svojem simpatičnem račjem jeziku. Naslednje je bilo na vrsti jezero Otočec, ki je prava paša za oči. Vse okoli ga čuvajo visoka drevesa v jesenskih barvah, klopce, da si lahko odpočiješ od toliko lepote ter leseni koli, da skakljaš po njih in prečkaš vodo. Zraven tega jezerca se pod mostičkom nahaja še eno manjše jezerce.
Nato me je pot popeljala do Velikega jezera, ki nosi naziv največja v parku. Na poti vmes je prenehalo deževati. To jezero je presunljivo lepo. Dvojno jezerce, ki ju povezuje ozek kanal in lesen mostiček, sem si ogledala z vseh strani, saj sem ga želela zares doživeti. Skriva polno krasnih kotičkov, zanimivih rastlin v rozariju, ogromnih verjetno neužitnih gob in prikupne zalezujoče račke.
Pot me je naprej usmerila proti zadnjemu jezercu v Jelovi Dragi. Manjše jezerce ni nič posebnega, toda ob njem se je tisti dan pričelo jasniti. Sonce je pridobilo na svoji moči in pregnalo oblačnost ter prikukalo na plano. Kakšno veselje! V smeri ogleda sem se vrnila k vhodu, kjer se je prikazal popoln jesenski dan. Uslužbenki sem vrnila dežnik in se ponovno odpravila k dvema večjima jezercema. Da ju vidim obsijana v soncu ...
Najprej sem šla k Velikemu jezeru … kakšen pogled … Skoraj neopisljivo veličastni so prizori plesa jesenskega listja v vetru, visokih rumenih, oranžnih in rdečih dreves, ki kakor kresovi stegujejo svoje veje v nebo. Barvasto listje, ki je kakor majhni kupčki jeseni, razpršeno na vsakem koraku … na gladini jezera, na poteh, v zraku, na mostičku … Kakšni prizori! Ganjena od lepote, ki sem ji bila priča, sem hodila okoli in okoli, se smukala za ograjo, iskala kotičke za najlepše fotografije. Želela sem objeti vse veličastnosti in čudovitosti, ki so mi bile dane tisti dan.
Jezero ima vse, kar bi si jezerska vila želela za svoj pravljičen svet. Če bi bla vila, bi si tukaj postavila hiško, skrito pod drevo, med listje.
