Ribnik v Spodnjih Gameljnah pri Ljubljani - lekcija iz veščin poganjanja

03.03.2017

Vseeno se rada naredim malo neumno, ko gre za nekaj, kar mi je res pri srcu - če sem rekla k vsem slovenskim jezerom (in tudi ribnikom), potem ne more biti drugače. :D

Zadnjič sem šla na petkovo popoldne po službi proti Gameljnam. Tokrat že drugič, saj sem lansko jesen že zašla (namenoma) tja. Tokrat nisem šla čisto brez vprašanj kar s kolesom dol, ampak sem pristopila h gospodu, ki je ob pivi sproščeno sedel v baru in že na daleč odkimaval, ko je zagledal mojo namero, da se odpravim k ribniku. Najin pogovor je tekel nekako takole:

Jaz: "Dober dan! Vem, da ne sme nihče k ribniku, ampak a veste, fotografiram vsa slovenska jezera in moram tudi tega. A lahko prosim za 10 minut stopim k njemu?" Naj dodam, da sem si na obraz narisala prikupen nasmeh. :P

Gospod (hitro se je omehčal in rekel): "No v redu, ko j ravno pomlad in ste lepo dekle." :D

Jaz: "O super, hvala, saj bom hitro, obljubim. Ne bom šla s kolesom, ampak peš in na hitro naredila nekaj fotografij in bo to to."

Gospod: "No pa če že ravno greš, naberi še šopek zvončkov."

Jaz: "Bom še za vas en šopek nabrala, a je prav?" :D To sem izrekla, ko sem že odhajala proti ribniku, na koncu izrečene povedi pa sem še pomežiknila. :D

Gospod je samo odkimal, češ, ni treba nabirati zvončkov, jaz pa se že odvihrala k ribniku. :D To je bila zame super vaja, saj bom verjetno še kdaj doživela strogega paznika privatne lastnine. Čeprav mi po zakonu sicer ne more odreči dostopa do vode.

Ko sem se čez kratek čaz vrnila na teraso bara, sem rekla, da ga počastim s pivo (to je imel na mizi), a je odklonil, ker menda pivo redi, in mi izročil prazen kozarček šnopsa. :D Šla sem do šanka, kjer mi je prijazna natakarica obelodanila, da gospod pravzaprav nima nič z ribnikom. :D Haha, no, ampak jaz sem imela nekoga, da se lahko izgovorim, če bi še kdo prišel težit zaradi dostopa, on pa je dobil še enega kratkega in verjamem, da v sebi tudi malo zmago. :) Win-win. :D

Ostali zapisi z bloga