Vaški kal

Ko sem prikolesarila do vode, sem vse okoli našla ograjo. Najprej sem za pot do vode vprašala enega gospoda, ki me je poslal na drugo stran. Tam sem priklenila kolo, da se bom po zapuščeni in zaraščeni kotanji spustila do vode.

Moj načrt ni bil všeč domačim romskim psom, ki so se zapodili proti meni in lajali, kolikor jim je dala volja na lenobno sončno soboto. Prvih nekaj minut sem se naredila zelo pogumno, odločno stopala proti njim in jim govorila, da pač moram do vode in da mi je vseeno, če njim to ni po godu. Sklonila sem se pod ograjo in naredila nekaj korakov po travniku navzdol. Še bolj so začeli riniti vame, zato sem stekla nazaj na cesto. Moje verjetno zares smešno dejanje je opazil gospod na drugi strani ceste, ki me je pomiril, da psi zgolj lajajo, ne grizejo.

Nisem verjela na besedo in gospodu povedala o svoji vodni nameri. Približala sva se ograji in računala, po kateri poti bi najbolje prišla čez. Mimo psov, dveh konk in divjega prašiča, huh.

Medtem je z druge strani pristopil sosed, gospod Troha. Obdan s psi, ki jih je komandiral, več kot očitno že velikokrat poprej, je prihajal proti nama. Še njemu sem obelodanila, da moram nekako do vode, ampak se bojim živali. Prijazno se je ponudil, da me pospremi do vode. Kako fino! Povedal mi je tudi, da je bil kal včasih veliko bolj vodnat in da je lokalna skupnost skrbela za okolico. Dandanes menda ni toliko posluha za ureditev vode, ki je bila svoje čase ključna za vaščane.

Lahko rečem, da je Vaški kal v Starem Logu zame najbolj adrenalinski kal doslej. Obema gospodoma najlepša hvala za pomoč!